Bolečine v zobu niso nujno stanje?
Res, ampak res ne maram zobozdravnika. Čeprav sta moja zobozdravnica in njena asistentka najbolj topli in prijazni osebi na tem planetu, imam vedno smrtni strah pred obiskom. Zgodovina mojih zob pa je bila do nekaj let nazaj briljantna. Prvo plombo v življenju sem dobila pri 30 letih. Potem pa v naslednjih letih vsako leto izgubila en ali dva zoba.
Zakaj?
Res poznam veliko zdravnikov, z večino sem sodelovala na svoji poklicni poti, ni ga organa, za katerega ne bi poznala človeka v beli halji. In nekaj fascinantnega sem spoznala. Več nazivov ima zdravnik, bolj preprost je. To resnično drži! Gostila sem res najboljše strokovnjake, take, ki presadijo človeško srce, ki se sprehajajo med možgani, ki so znani v tujini in pri nas, pa sem z njimi lahko klepetala, kot da se poznamo že od nekdaj. Mlajši, predvsem tisti, ki so ravno končali specializacijo, uff, za nekatere od teh bi pa res lahko rekla, da so prijeli Boga za dva mala organčka ki ju jaz nimam. Delala sem tudi s študenti medicine in zanimivo je bilo spremljati njihov »zdravniški« razvoj. Nekateri so ostali enaki, drugi, kot da se nikoli nismo skupaj smejali, pili kavo in preživeli ure in ure skupaj, s katerimi sem delala govorne vaje, jih učila nastopanja in podobno. Z zdravniki navadno nimam težav, saj se me drži moto, da s prijaznostjo ubiješ vse. Kadar gre za moje zdravje ali zdravje mojih bližnjih, sem kot leksikon in kot otrok, ki res veliko sprašuje in ne neha, dokler zadnja podrobnost ni jasna.
Zobozdravniki
Čisto posebna vrsta ljudi. Ja, res! Pa živijo na isti krogli kot mi. Preživeti dan na stomatološki kliniki je poleg strahu tudi izredno zanimivo. Tisti »mojstri«, ki so visoko nad študenti, hodijo po hodnikih in iz ordinacije v ordinacijo kot, kot ... da so edini, edinstveni, najmogočnejši. Nekaj pa drži, moški zobozdravniki so resnično lepi, njihova telesa so trenirana, ramena široka, frizura urejena do zadnjega laska na glavi. A dragi moji lepi zobarji, z lepoto nikakor ne preženeš skrbi in strahu pri pacientu.
Ostaneš brez zoba … ker …
5 dni norih bolečin, seveda med prazniki. Lahko bi šla v dežurno ambulanto, pa nimam denarja, ker nisem iz Ljubljane, se plača in plača in plača. Obisk, injekcija in poseg. Nimam! Sem brezposelna že 3 leta. Trpim, se prenajedam z močnimi analgetiki in čakam presneti ponedeljek in konec praznikov, da obiščem svojo zobozdravnico. Res se mi obe z asistentko posvetita. Rentgen pokaže, da se na kosti nabirata absces in gnoj, da je vse vneto. Zob je sicer mrtev, a očitno zdravljenje prejšnje zobozdravnice ni bilo uspešno in dobro, zato se je ta uboga šestica začela oglašati. Iz rahle otekline in hude bolečine se je čez noč vse razširilo skoraj do očesa. Ker je šestica pod sinusi, mi iz nosa teče čudna tekočina, da ne govorim o bolečini, ki je neznosna. Moja zobozdravnica me urgentno pošlje na stomatološko kliniko.
Od sedme ure dalje sedim in čakam, upam, molim, v mislih prosim, naj mi že kdo ustavi te bolečine, naj mi dajo vsaj injekcijo, da popusti za dve uri, da se nadiham, morda zaspim, ker nisem spala že nekaj noči. Ko izpolnim celo vrsto vprašalnikov, grem končno na stol. V veliko VAJALNICO, kjer se študentje, bodoči zobozdravniki učijo, kako zdraviti zobe. Še prej pa sem podpisala, da dovolim, da po mojem ubogem zobu brskajo študentje. Prijazna bodoča zobozdravnica je odgovarjala na vsa moja vprašanja, ki jih ni bilo malo. Pomirila me je tudi, da vse, kar dela, dela pod mentorstvom VELIKE zobozdravnice. No, in ko je študentka ugotovila, da slabo kaže, je prišla še VELIKA zobozdravnica. Najprej je začela glasno razpravljati, zakaj so me sploh poslali k njim, da nisem življenjsko ogrožena, da zakaj mi ni pomagala moja zobozdravnica. Prestrašeno ji odgovorim, da verjetno zato, ker sama tega ne zmore, nima primerne opreme itd. VELIKA zobozdravnica me ni niti enkrat pogledala v oči, kar sem jo vprašala, je odgovarjala študentki. Naročila ji je, naj napiše izvid, da lahko dobim datum ČEZ POL LETA!!!!!! Takrat me lahko pogleda specialist in oceni, kaj bi s tem zobom! KAJJJJJ? Pa ljudje, jaz ne zdržim več te bolečine, kako naj jo krotim še pol leta? Pa saj ni govora o enem tednu, temveč o šestih mesecih. Ko vprašam študentko, kako si to predstavljajo, samo prestrašeno skomigne z rameni in me polna usmiljenja gleda (ni še poletela visoko v nebo, upam, da takšna ostane). Pograbim papirje, lopnem vrata in grem. Na poti do avta se zjokam, po licih mi lijejo krokodilje solze. Nikoli ne izkoriščam zdravstva, če res ni nujno, se izogibam pomoči te svete klinike. Jokam, ker ne morem verjeti, da vsak mesec plačam za to, da bi me pustili pol leta z bolečinami, da nimajo nikakršnega odnosa, da sem en navaden drek za njih.
Imamo pa tudi drugo lepo, svetlejšo plat …
Če bi odšla v zasebno ordinacijo, kjer imajo oh in sploh opremo in posebne kamere, ki bi raziskale notranjost zoba, bi me bolečine rešili v nekaj urah in navsezadnje morda rešili tudi MOJ ubogi zob. Vau ... kako lepo ... a na naključni spletni strani zasebne zobozdravstvene ordinacije sem našla tale podatek: Pregled zoba z operativnim mikroskopom: 80,00 €, zapleteno endodontsko zdravljenje ličnika: 580,00 €. Halo? Saj ne vem, naj jočem še naprej ali naj se smejem … Zaključek zgodbe je enostaven: Ni denarja – ni zoba!
Poznam dobrega zobozdravnika, imam»veze«?
Ne nimam, sem le ena navadna državljanka, ki denar služi s poštenim delom že od svojega 15. leta in ki ni po svoji krivdi izgubila redne službe. Če pa bi poznala koga od VELIKIH, bi me specialist čakal že danes! Pa naj si upa kdo reči, da to ni res!
Naslednji dan
Bolečine so neznosne! Spet se vrnem v kliniko z napotnico: nujno puljenje! Korenine tega nesrečnega zoba so namreč nevarno okrog sinusov. Nekaj minut čez sedmo uro sem v čakalnici, sama. Na vratih preberem, da ordinacija začne 8:30. Dobro, si mislim, bom pa vsaj prva na vrsti. Čez dobre pol ure sem imela že polno čakalnico družbe. Ko so me do 11. ure že vsi prehiteli, sem le vprašala, ali so morda pozabili name. Ne ne, niso, le naročeni imajo prednost, bolečine pa čakajo ... lahko tudi do konca delovnega dne. Končno me sprejme triažni zobozdravnik. Mlad, lep in celo prijazen. Okleva, bi pulil ali ne. Mu rečem, da si bom v nasprotnem primeru sama izdrla ta presneti zob, le klešče naj mi dajo! Spet vprašanja, zakaj osebni zobozdravniki tega ne storijo, spet, kot bi bila na zaslišanju. Tokrat je bilo dovolj, kaplja je padla čez rob. Še njemu sem povedala, da nimam pojma, da sem le pacient, ki potrebuje pomoč. Da res nisem življenjsko ogrožena, ker mi ne grozi smrt, ampak le hude bolečine, in očitno je nekaj narobe, ker me boli že oko. Dodala sem še, da sem pa tudi novinarka, ki ima že dva dni veliko zanimivosti za zobozdravstveno tematiko! Ko sem stresla ves srd in jezo in se malo pomirila, se je mladi specialist OPRAVIČIL, dejal, da se zaveda, da sem le žrtev sistema in da bova zob izpulila.
" Gospa, ne bi več dolgo zdržala"
Končno na stolu v objemu strahu in bolečine. Olajšanje po anesteziji je kmalu prekinilo zahtevno puljenje. Ko je bil ta mali vragec od zoba zunaj, se je pokazalo, da so bile moje bolečine upravičene. Odrešitelj mi je povedal, da je toliko gnoja, da ne bi več dolgo zdržala, poleg tega pa je prišlo še do suma na antrooralno komunikacijo, kar pomeni, da imam odprtino med ustno in obnosno votlino na mestu izruvanega zoba. Ob upoštevanju navodil, mirovanju, nobenega kihanja, usekovanja nosa, pitja po slamici ali kakršnega koli podtlaka v obnosnih votlinah do kontrole (tri tedne), naj bi se ta odprtina »zarasla«. V nasprotnem primeru pa poseg na ORL kliniki. S polnimi usti tamponov in krvi sem vprašala, kako, za vraga, naj bi po vsem tem čakala na specialista kar POL LETA!!!
Vsa hvala gre temu prijaznemu mlademu specialistu, ki se me je usmilil, potem ko sem »stresla« vso jezo nanj. Malce »popravil« mnenje ostalih kolegov.
Večina jih bo krivila sistem, državo, splošno stanje našega zdravstva. Nekaj resnice je tudi v tem. A skoraj toliko, kot me je bolel zob, me boli ODNOS do pacienta, do bolečine, do nekoga, ki potrebuje pomoč. Za vse to ni kriva DRŽAVA, ne VLADA, ampak ljudje, ki to delo opravljajo!
Pa še nekaj! To je moja zgodba in moja izkušnja, kar ne pomeni, da DOBRIH in PRIJAZNIH zobozdravnikov ni. Ne mečem vseh v isti koš! Verjamem, da so tudi boljši, prijaznejši in tudi taki, ki bi navadni državljanki pomagali TAKOJ, če tudi se ne bi pisala drugače ali bila ena izmed političnih ali zvezdniških elit! Upam, da jih srečam kdaj!
Avtor: Natalija Rus