Včasih imam občutek, da dnevu sploh ni konca, vse se odvija tako hitro, da od utrujenosti zvečer niti misli  čez dan ne uspem preleteti. Tak je bil tudi en dan pred dnevi, ko sem naravnost iz službe pobrala doma hčeri in mačkona, ki smo ga peljale k veterinarju. Tam naj bi bil tri ure in te tri ure smo izkoristile za nujni nakup oblačil, saj sta punci prerasli prav vse. Ker je zadnje mesece v šoli naporno in pestro smo med vožnjami k enemu in drugemu cilju izkoristile za ponavljanje. Bajke, pripovedke in tako dalje. Akcija brez postanka. No, najbolj naporno pa seveda v trgovini z oblačili. Dvojčici s popolnoma enakim okusom za oblačila, do pike, tudi barva in podobno. Da pa bi bili obe oblečeni enako pa niti pod razno. No, pa se zabavno nakupovanje začne. Vsaka na svoj konec trgovine in v garderobo. Seveda so v garderobah enaka oblačila! Ko sem hkrati svetovalka, stilistka, mediatorka, postrežnica, ko prepričujem, da je nesmiselno imeti po dva kosa enakih oblačil itd…sem se malo iz obupa in utrujenosti sesedla pred garderobo in samo še obračala glavo zdaj k eni, zdaj k drugi. Pa se iz ene izmed garderob prikaže starejša sivolasa gospa. Tako prijazno reče;  »Gospa a bo« Pa ji z nasmehom odgovorim, da bo, seveda bo, le ta trenutek se zahvaljujem vesolju, Bogu komerkoli, da imam dvojčici in ne trojčic. Sivolasa gospa se mi z neko grenkobo nasmehne in gre naprej po trgovini.

Pa se čez nekaj minut srečava pri obešalnikih z oblačili. Prijela je mojo roko, me pogledala v oči in rekla. » Gospa, tako lepi punci imate, tako zdravi sta videti in tako pametni«, za trenutek je utihnila, zajela sapo in nadaljevala; » Jaz sem imela tri punce, samo eno še imam. Dve sta mi umrli, ena zaradi bolezni, druga zaradi nesreče, tretja pa je invalid, nepokretna in odvisna od moje pomoči. Vse bi dala, da bi danes lahko z vsemi tremi nakupovala, tako lepo vas je videti, čeprav zgledate utrujeno « Bum, kako me je zadelo, brez besed sem ostala, le solze so mi tekle po licu. Niti odgovoriti ji nisem mogla. Popolna neznanka me je z nekaj besedami postavila trdno na tla. V trenutku sem preletela vse skrbi, ki sem jih imela preden sta smrkljici zrasli, kako smo se borili za njune vdihe ob prezgodnjem rojstvu, koliko naših malih prijateljčkov smo srečali, ki se jim ni tako dobro izšlo, ah nešteto majhnih skrbi.

Danes se pa obremenjujem in razbijam glavo s tem, če bosta imeli enaka oblačila, se čudim, kako se ne znajdeta drugače, vsa utrujena skačem po trgovini gor in dol in se smilim sama sebi. Saj ne vem kako bi si rekla, vem pa, da mi je ta sivolasa gospa dala misliti in hvaležna sem ji za to. Prav je, da nas dogodki sem pa tja spomnijo, da smo ne samo hvaležni ampak BOLJ hvaležni  za tiso KAR IMAMO!

Aja, punci sem peljala še na sladoled J

Avtor: Natalija Rus