Najbolje da istospolne pare zažgemo na grmadi!
Ko se krešejo mnenja vedno nekako čakam, počakam, razmišljam in potem me kakšna izjava porine v to, da napišem svoje mnenje. Prvič sem se s primerom istospolne usmerjenosti srečala kar v družini. Moj bratranec, ki ga imam neizmerno rada s katerim sva tako rekoč preživljala skupno otroštvo je homoseksualec. Po hudih osebnih mukah in živalskemu trpljenju v sebi se je nekega jesenskega dne odločil, da to prizna tudi nam, prijateljem.
Nikoli ne bom pozabila tega dne. En dan prej me je poklical in prosil če se lahko dobiva, da bi mi nekaj povedal. Naslednji dan sva se dobila v lokalu in kratko je rekel, »Jaz sem gay..a veš no…Peder sem.« Jaz pa sem ga gledala in izjavila; » ja IN?« Začudeno me je gledal in si verjetno mislil, da sploh ne vem, o čem govori. A meni je bilo povsem jasno. Hvala bogu, da je priznal sebi, nam in svetu ter začel živeti. Ne vem sicer kaj je pričakoval, morda, da ga bomo izločili, zaničevali, zavrgli. Le kako, saj smo ja skoraj pol življenja preživeli skupaj. Naslednji še težji ali pa najtežji korak je bil povedati staršem. Ni bilo lahko. A ko so se čez čas prebili skozi vsa vprašanja na katera navadno niso imeli odgovorov, ko so se sprijaznili, da to ni njihova krivda, da je to še vedno njihov otrok, ki ni bolan, ampak le istospolno usmerjen.
Šele potem je družina spet delovala tako kot prej. Zelo veliko istospolnih ljudi poznam. Zame so to najboljši ljudje, najbolj prijazne in sočutne osebe, s katerimi se lahko smejem ali jočem in na katere se vedno lahko zanesem. Ta gonja, ali se lahko poročijo ali ne, ali lahko živijo skupaj ali ne je bila v bistvu prav smešna. Saj so že živeli skupaj in tudi še bodo, zakaj tega potem ne bi potrdili še s poroko in vsemi pravicami! Priznam, da sem deset ali več let nazaj še premlevala mnenje o tem ali naj imajo otroke ali ne. Zadnja leta ko spoznavam prave družine pa sem odločno ZA! Zakaj? Toliko KLASIČNIH družin, torej oče, mama in otrok ali več njih je res neka tradicionalna družina, ki je nekoč veljala za veliko vrednoto. Danes, dragi moji tega žal ni več. Vse manj je porok in vse več ločitev. Vsak peti Slovenec vara. Skoraj vsaka peta družina je sestavljena družina. Ko sem se usposabljala na delovnem mestu v Kriznem centru za otoke sem spoznala nešteto zgodb, družin in njihovega življenja. Zgodbe so žalostne, strašne in grozljive. Ko oče zlorablja triletno deklico, ko mati skoraj do smrti pretepe otroka, ko so otroci fizično in psihično hudo zanemarjeni. Ko oče pretepa mamo in otroke, ko mati zabode očeta in otrok vse to vidi….oh še bi lahko naštevala.
Ti otroci gredo navadno v rejniško družino, ki je za njih le začasna. V Sloveniji namreč le v izjemnih primerih (niti enega ne poznam) vzamejo starševske pravice. Kaj pomeni, da je rejniška družina začasna? Da medtem, ko se otrok ravno dobro privadi na nov način življenja, na miren in brezskrben tok življenja, ko končno le uspe spet nekomu zaupati, ko se rejniki na vso moč trudijo, da bi otrok lahko normalno zaživel, se ta lahko vsak trenutek vrne nazaj k staršem. O tem ali so se biološki starši res dobro rehabilitirali ali ne, kdo in kako to preverja ne bom pisala. Če vzamem za primer dve deklici, sestrici. Oba starša OČE in MAMA sta alkoholika in uživalca prepovedanih drog. Starejša deklica je stara štiri leta, mlajša šele 9 mesecev. Hudo zanemarjeni, asocialni, prestradani in duševno prazni. Pri starejši deklici pa še sum spolne zlorabe iz strani OČETA. Tista, ki bi ju morala varovati, ljubiti in vzgajati sta popolnoma zatajila. Nihče ju zvečer ne poljubi in pokrije, nihče ju ni naučil prvih besed. Kaj je to sprehod, izlet, kolo, rolerji niti se jima ne sanja. Objem, topla hrana, čista plenica misija nemogoče, posledice psihičnega zanemarjenja pa so hude, zelo hude. A glej ga šment, imata pa OČETA in MAMO, tradicionalno družino. Če bo sreča bosta šli k dobrim rejnikom. Tukaj si ne bomo zatiskali oči, so dobri in zelo dobri rejniki, so pa tudi slabi in zelo slabi, na splošno jih pa sploh ni. Kam bosta šli deklici? K tistemu, ki jih bo hotel sprejeti, lahko tudi gospa, ki jih šteje krepko čez 60 in komaj še sama zmore, a je edina rejnica ki bi ju sprejela. Bi ti dve deklici morda živeli boljše življenje pri dveh MAMICAH ali pri dveh OČETIH, ki bi jima nudili vso možno ljubezen in še več. Od kje sploh grozljive ideje, da bi dva moška partnerja, ki sta poročena in imata otroka le tega zlorabljala? O tem, da pa biološki oče zlorablja hčerko si pa zatiskamo oči ali kako? O tem, da mati ve, da prihaja do zlorab pa molči, ker se boji, da bo tepena.Ali to ni nič takšnega, nič narobe, ker gre za tradicionalno družino?
Te grozne stvari se res dogajajo! Največ prav v tradicionalnih družinah. Z grozo vam zagotavljam, da tega ŽAL ni malo! Pedofili, to so ljudje, ki so bili kot otroci v večini sami žrtve zlorab v družini ali ožjem družinskem krogu! To so ti nekoč otroci, ki jih nihče ni nikoli rešil iz krempljev zlorab in zanemarjanj. Se bo kdo boril za pravice teh otrok? Bo kdo od vas zbiral podpise za referendum, da se končno uredi rejništvo in možnosti posvojitve? Kako, da nikogar ne skrbijo nesrečni otroci?
Pa poglejmo še iz vidika otroka, kako bi bilo, če bi imel otrok dva očka ali dve mamici? Kako bi drugi otroci in vrstniki gledali nanj?
Resnica je samo ena, tako kot gledajo na njih njihovi starši. Torej mojim otrokom ni nič nenavadnega, če bratranec živi s svojim partnerjem. Če prideta na kavo, če se držita za roke. Taka sta in samo rada se imata. Prijateljica že več let živi s partnerico in skupaj vzgajata njenega otroka iz prejšnje zveze. Deklica je pametna in lepo vzgojena. Moji otroci na te otroke ne bodo kazali s prstom ali jih celo zbadali, se iz njih celo norčevali. Otrokom je pomembno, da so njihovi prijatelji in sovrstniki srečni, da jih ima nekdo rad, da imajo zagotovljene osnovne življenjske potrebe, predvsem, da jih nihče ne pretepa in zlorablja. Kako pa vsak posameznik gleda in vidi otroke istospolno usmerjenih je pa samo njihov lastni odsev. Zanima me, kako vi nasprotniki gledate na pretepene in zlorabljene otroke? Se jim posmehujete, ker imajo DRUGAČNE starše? Ali vaši otroci na njih kažejo s prstom? Se vam smilijo? Kaj storite? NIČ! Ker kdor ozko gleda, ozko vidi. Poznam družino, kjer je oče absolutni homofob (ne prenese istospolno usmerjenih) njegove grde besede čez »pedre« bolijo še mene. Ima eno hčer in dva sina. Starejši je homoseksualec. Pri 30-letih, ko še ni imel dekleta, ko je pod težo vprašanj, zakaj je še nima, stopil pred očeta in mu priznal, da so mu všeč moški. Takrat je moral nemudoma zapustiti dom. Mati se je zaradi tega (ker je sin moral oditi) zlomila, hudo zbolela in lani umrla. Očeta je novica pripeljala do živčnega zloma. Danes je sam v veliki hiši, hčera in drugi sin redko prideta, brata imata rada in ga razumeta. Da, tudi v moji ali vaši družini se lahko zgodi. Ali bomo te ljudi zaprli v ustanove, jih zažgali na grmadi, se jih kako drugače znebili? Morda pa ne bi bilo slabo pogledati skozi druga očala, drugo plat in razmišljati o drugačnem mnenju.
Avtor: Natalija Rus