Za slovo imamo vedno čas!

Čas – ta nora dragocenost, ki nam je ponujena, mi smo njegovi gospodarji, Imamo ga na voljo vedno, brezplačno, vzamemo ga kolikor hočemo, njegove razsežnosti pa so neomejene. December je moj mesec, všeč mi je pridih veselja in nekakšne sreče ljudi okrog mene, čeprav tudi tiste zaigrane, a nič zato, takšne hitro spoznam in se mi v bistvu smilijo. December pa je zame tudi najbolj obremenjen mesec v letu. Trenutni koledarček je dobesedno poln in bo vsak čas prišlo do eksplozije. Ta teden, ko se pogovarjam in dogovarjam po telefonu za različne dogodke, prireditve, srečanja in še kaj dobesedno »letam« kot kokoš s koledarjem v roki in iščem možnosti  razporejam, prestavljam..In ko se poslušam, kako stokam že za teden dni naprej koliko obveznosti me čaka, kaj vse moram še postoriti, ko me preganjajo Miklavži, Božički in še kdo, ko lovim samo sebe in se ne najdem..pa pridejo spet spomini in takrat me vedno vrže na »rit« in se ustavim!

Pred leti, ko sem štiri tedne ležala zaradi zlomljene trtice in bila priklenjena na kavč in računalnik, ko nisem mogla nit do stranišča, kaj šele tuša, takrat me je poklicala Nina. Nikoli se še nisva slišali niti videli. Nina je novinarka in takrat je želela delati na radiu na katerem sem bila pomočnica urednice. Super punca, nikoli ne bom pozabila najinega pogovora! Žal ni postala del naše ekipe, Nina je malček drugačna, je na invalidskem vozičku, naši prostori pa so bili v tretjem nadstropju brez dvigala. Nina je imela hudo prometno nesrečo, po čudežu je ostala živa, a priklenjena na voziček. Najin pogovor je trajal skoraj eno uro, njene besede so mi prišle do srca in so tam še vedno. Govorila je kako si je vedno želela plesati, pa ob obilici dela ni in ni našla časa. Kako prekleto je res, da ko nas življenje ustavi najdemo tudi ČAS. Pa zdaj? Pleše na vozičku! To je le ena mnogih njenih besed, misli…kaj vse bi pa…nimamo časa! Nina je ženska in pol in tisto moje ležanje z zlomljeno trtico ni nič proti njeni zgodbi. Čeprav, ko sem bila priklenjen na posteljo takrat bi, takrat bi vse, takrat bi šla na Triglav, vsak dan na Šmarko, tekla, plesala..vse, kar naenkrat če bi šlo. Kaj pa zdaj, ko lahko? Nimam časa! Tisoč izgovorov, na tone slabe vesti in vesela sem, da se kdaj ustavim in spomnim na Nino in še mnoge.

Pred dvema letoma sem izgubila zelo dobrega prijatelja Andreja. Bil je moj učitelj fotografiranja, zanj sem delala v mojem »fotografskem« obdobju. Naučil me je ogromno stvari ne samo o fotografiji tudi o življenju. Bil je ob meni ob vseh prelomnih trenutkih mojega življenja, sprejel je mojo družino in vse moje napake. Na nek zimski dan se je ustavil pri meni na kavi.  Kar tako, mimogrede mi je povedal, da je bolan, da ima raka. Najprej sem prebledela, že naslednjo sekundo pa kot večna optimistka kovala načrte, kako ga bomo pozdravili. Žal je ta prekleti rak bil močnejši in zdravje je pešalo. Andrej me je mesec pred smrtjo klical zelo velikokrat, veliko sva se pogovarjala in vedno je vprašal: »Kdaj boš prišla?« Vsakokrat  sem odgovorila: »Naslednji vikend pa res!« Najin zadnji pogovor je bil teden pred njegovo smrtjo, ko sem mu že kot stara lajna odgovorila, da naslednji vikend pa čisto, čisto zares pridem. On pa mi je rekel: » A za pogreb si boš vzela čas?« Seveda sem se razburila naj ne govori tako, mu naštela vsaj deset izgovorov zakaj še nisem imela ČASA. Točno teden dni kasneje je zazvonil telefon, bila je nedelja in bili smo ravno pri kosilu. Na telefonu je pisalo njegovo ime. Brez pozdrava sem zatrobila, da samo še pojemo in pridemo, naj kar pristavi za kavico. Tišina..tišina…na drugi strani ni bil Andrej, bila je njegova hči, ki mi je sporočila, da je njen oče zjutraj mirno in za vedno zaspal. Niti ene besede nisem zmogla, le solze so  tekle, peklo me je v prsih, v meni je kričalo, trgalo.  V glavi sem slišala njegove  zadnje besede, njegovo vprašanje, ali si bom vzela čas za pogreb. NIKOLI ampak res nikoli si tega ne bom oprostila, ne morem. Na njegovem pogrebu sem se počutila kot največja hinavka, imel je prav, za pogreb se vedno najde čas! Iz dneva v dan se mu v mislih oproščam. Morda mi je Andrej oprostil, a sama sebi ne bom nikoli.  To mi je bila tako kruta izkušnja, da nočem zamuditi trenutkov z dragimi, s tistimi ki jih imam rada in še bolj s tistimi, ki imajo radi mene.

Tudi tebi, ki tole bereš polagam v srce. Vzemi si ČAS! Vse možne trenutke izkoristi z mamo, očetom, otroki, partnerjem, bratom, sestro, prijateljem. Vse počaka, tudi umazana posoda, poln koš perila, prah na policah in  razmetano stanovanje, vse počaka, le tisti, ki odidejo ne bodo več čakali. Spomni se na to, ko naslednjič rečeš: »NIMAM ČASA«  

Avtor: Natalija Rus